Obrazi Debate: Aleks Grof

Aleks Grof se je nedavno vrnil s srednješolskega svetovnega debatnega prvenstva v Nairobiju. Pred tem se je kot član slovenske nacionalne ekipe udeležil še dveh drugih svetovnih prvenstev: leta 2024 v Srbiji in leta 2025 v Panami. Zadnji dve leti se je z ekipo uvrstil v izločilne boje, leta 2025 celo kot član pete najboljše ekipe. Udeležil se je tudi treh evropskih prvenstev: v Bukarešti leta 2025 je postal evropski prvak, v Skopju letos pa podprvak. Štiri leta je zastopal barve debatnega kluba Dvojezične srednje šole Lendava in bil večkrat najboljši govorec nacionalnih debatnih turnirjev. Šolanje nadaljuje na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

Aleksu je vprašanja postavila Reja Debevc, besedilo je uredil Rok Hafner. 

Kako bi opisal svojo izkušnjo kot član nacionalne ekipe?

Super! Nacionalna ekipa ti ponudi posebno priložnost: debatiranje na svetovni ravni. Tekmovalnost svetovnega prvenstva in drugih turnirjev, ki se jih udeležuje nacionalna ekipa, je bila zame izjemno zabavna. Poleg tega mi je mentorstvo, ki smo ga bili deležni, zelo pomagalo pri razvoju debatnih veščin. Dela je bilo veliko in bilo je zahtevno, zato pa je bilo toliko slajše videti rezultate tega dela. Nacionalna ekipa me je tudi zelo motivirala za branje knjig in novic ter za učenje nasploh.

Poleg debatiranja so tu seveda še ljudje, ki jih spoznaš v ekipi in zunaj nje. Sklenil sem prijateljstva, ki jih brez nacionalne ekipe nikoli ne bi, ter spoznal številne ljudi z vsega sveta. Tudi potovanja so bila zelo zanimiva.

Zakaj si se na začetku prijavil in zakaj si se vračal?

Na prve selekcije se nisem prijavil z namenom, da bi prišel v nacionalno ekipo, temveč sem ciljal na razvojno reprezentanco. Razlog za prijavo je bil dokaj preprost: rad sem debatiral, želel sem debatirati več in se izboljšati. Selekcije tudi niso zahtevale preveč mojega časa: nekaj ur priprav doma, intervju in dva vikenda v Ljubljani. Zato nisem videl razloga, da ne bi vsaj poskusil priti v katero od ekip.

Vračal sem se iz bolj ali manj enakih razlogov. Res rad debatiram, izkušnja debatiranja v nacionalni ekipi mi je bila neizmerno všeč in želel sem jo še čim večkrat doživeti. Poleg tega sem imel občutek, da se v ekipi občutno izboljšujem, kar me je še dodatno spodbudilo k ponovni prijavi.

Kakšni so bili izzivi, s katerimi si se soočal?

Izzivi so se spreminjali iz leta v leto. Prvo leto je bil velik izziv že samo debatiranje. V ekipo sem prišel z dokaj malo debatnimi izkušnjami, zato sem moral hitro pridobiti veliko družboslovnega znanja in izuriti svoje debatne veščine. Ob tem sem se soočal tudi s sindromom prevaranta, saj se mi ni zdelo, da sem si zaslužil mesto v ekipi.

Drugo leto je bil moj največji izziv premagati občutek, da sem pri razvoju svojih sposobnosti obstal. Dolgo se mi je zdelo, da se ne izboljšujem, čeprav sem v to vlagal veliko truda in dela. Sčasoma je to obdobje minilo, vendar nisem našel kakšne posebne rešitve: preprosto sem vztrajal.

Tretje leto sem bil eden izmed dveh debaterjev, ki sva bila v ekipi že tretjič, zato sem čutil večjo odgovornost za poraze in za počutje v ekipi nasploh. Sicer pa je bilo tretje leto zame najlažje.

Tudi nacionalna ekipa sama po sebi predstavlja izziv, čeprav zelo zabaven. Dela je veliko in porazi bolijo, ampak ker sem v delu užival, se mi ni zdelo kot muka. Poraze pa je vseeno težko sprejeti. Nikoli mi ni bilo zares vseeno, ali smo zmagali ali izgubili, zato sem se moral naučiti poraze bolje prenašati in jih poskusiti pretvoriti v nekaj konstruktivnega. To je kar težko.

Kaj te je presenetilo oziroma česa nisi pričakoval?

Najprej me je presenetilo že to, da sem sploh prišel v nacionalno ekipo. Glede samega debatiranja pa me ni nič posebej presenetilo, saj sem pričakoval veliko dela ter kakovostnejše in težje debate.

Sem pa s pomočjo debate postal veliko bolj družaben, kot sem pričakoval. Pred tretjim letnikom namreč sploh nisem bil posebej družaben.

Kaj si odnesel od te izkušnje?

V času, ko sem bil v nacionalni ekipi, sem postal veliko boljši debater. Mentorji so vložili veliko dela v to, da bi vsi v ekipi uresničili svoj potencial. Izboljšal sem se na vseh področjih debatiranja. Nacionalna ekipa daje poseben poudarek strategiji in razvoju debatnega predmeta skozi debato, kar v širši slovenski debatni skupnosti morda ni tako izrazito.

Debata te nauči tudi bolje raziskovati ter kritično razmišljati o tem, kar raziskuješ ali že veš. To je pomembna veščina, ki jo je vredno razvijati.

Zaradi vseh ljudi, ki sem jih spoznal, in držav, ki sem jih obiskal z nacionalno ekipo, sem prišel v stik z različnimi kulturami. To je pomenilo veliko zanimivih pogovorov in veliko dobre hrane.

Kaj bi svetoval nekomu, ki razmišlja, da bi se prijavil?

Prijavi se! Res nimaš česa izgubiti, izkušnja nacionalne ekipe pa je nepozabna.

Za pripravo na selekcije bi svetoval veliko branja novic z vsega sveta, ne samo iz Evrope in ZDA. Znanje ima vedno velik pomen, zato ti lahko pomaga tudi, če misliš, da nisi tako dober debater kot drugi kandidati.

Druga pomembna stvar je, da vedno prosiš za povratne informacije ter jih poskusiš čim prej in čim bolje uporabiti. Tako se najhitreje izboljšaš, hkrati pa pokažeš, da ti je mar.

Kaj ti je izkušnja nacionalne ekipe dala za prihodnost?

Predvsem veščine, ki sem jih omenil že pri prejšnjih vprašanjih. Vse, kar sem pridobil v nacionalni ekipi, mi daje dobro podlago za univerzitetno debato in za življenje nasploh.

Boš z debato nadaljeval tudi v prihodnosti?

Ja, nameravam debatirati, soditi in biti mentor, če se mi ponudi priložnost.

En debatni nasvet, ki bi ga dal drugim?

Bodi realen. Ne pretvarjaj se, da so neresnične stvari resnične, tudi če bi ti pomagale pri zagovarjanju debatnega predmeta. Sodniki in nasprotniki bodo hitro ugotovili, da tvoja argumentacija temelji na nerealni analizi, ali pa bodo izpostavili neresničnost tvojega primera.

Kako bi s tremi besedami opisal izkušnjo svetovnega prvenstva?

Težko, ampak vredno.

Najljubši turnir, na katerem si bil?

Svetovno prvenstvo 2026, evropsko prvenstvo 2025 pa je tik za njim.

Najljubša debatna trditev, ki si jo debatiral?

This House Supports France’s exit from West Africa (op. ur.: Ta zbor podpira izhod Francije iz zahodne Afrike).

Debata, ki si si jo najbolj zapomnil, in zakaj?

Polfinale turnirja Western WSDC 2026 proti Angliji. S člani njihove ekipe sem dober prijatelj, premagali pa smo jih na težji strani zelo zanimive trditve. Med debato sem res užival.

Najbolj bizarna oziroma smešna debatna prigoda?

Nimam v mislih kakšne konkretne prigode, smo se pa z ekipo vedno veliko hecali.

Najboljša hrana, ki si jo poskusil na kateremkoli svetovnem prvenstvu?

Sudanski fuul.

Kao si zbral sredstva za udeležbo na vseh teh tekmovanjih? 

Sredstva je zbiral moj mentor Alen Vugrinec, za kar sem mu zelo hvaležen. V Lendavi imamo dobro integrirane madžarske kulturne skupnosti (PMSNS, MNMI), ki so zelo radodarno donirala svoja sredstva. Podjetja v Lendavi bila prav tako zelo radodarna. Tudi srednjo šolo, Dvojezično srednjo šolo Lendava, je moj mentor zaprosil za sredstva in jih je tudi dala. Poleg vsega tega, je lendavska občina skozi svoj program nagrajevanja uspešnih dijakov in učencev donirala veliko denarja. Proces dejanskega dobivanja denarja je bil zame osebno veliko lažji, saj je vse naredil moj mentor. On sam pa je sredstva zbiral bodisi skozi vezi, ki jih ima v šoli, na kulturnih centrih… ali pa je podjetja ali občino direktno kontaktiral. To vse je verjetno lažje v Lendavi, ker ni veliko mesto, v primerjavi z Ljubljano ali Celjem. Lendava ima tudi veliko sredstev, saj dobiva finance iz madžarskega sklada za manjšine izven Madžarske. Jaz sem imel veliko srečo glede sredstev, večina drugi pa nekoliko manjšo, tako da priporočam, da se tisti, ki se želijo prijaviti v razvojno ali nacionalno ekipo pripravijo na veliko dela. 

Slike so iz osebnega arhiva. Z izjemo fuula, to sliko je na Googlu poiskal Rok.