Obrazi Debate: Jerneja logaj

Jerneja Logaj je uspešna debaterka in izkušena mentorica, ki že vrsto let vodi debatni klub v Litiji, od leta 2024 pa tudi slovensko razvojno debatno reprezentanco. Pod njenim vodstvom je ta na evropskem prvenstvu leta 2024 postala najboljša začetniška ekipa, leta 2026 druga najboljša, leta 2025 pa se je uvrstila med osem najboljših ekip. Dve leti je bila tudi mentorica turške svetovne debatne reprezentance. Kot univerzitetna debaterka se je na evropskem univerzitetnem debatnem prvenstvu uvrstila med najboljše govorce v odprti kategoriji in nastopila v finalih številnih mednarodnih turnirjev po Evropi. Svoje znanje in izkušnje prenaša na mlade tudi kot trenerka in predavateljica na debatnih akademijah v Sloveniji in tujini.

Jerneji je vprašanja postavljal Rok Hafner, ki je besedilo tudi uredil.

Kdaj si začela debatirati in zakaj? Kako je do tega prišlo?

Debatirati sem začela na začetku srednje šole, davnega leta 2015. Še preden sem prišla na Gimnazijo Litija, sem se udeležila dneva odprtih vrat, na katerem so imeli različne aktivnosti za obiskovalce. Udeležila sem se aktivnosti debatnega kluba in takrat tudi prvič debatirala. Zdelo se mi je zelo zabavno, zato sem se debate zelo veselila in začela debatirati.

Kaj ti je bilo najbolj všeč pri debati?

V bistvu sem se rada kregala in to me je zabavalo. Všeč mi je bilo tudi to, da sem govorila pred ljudmi, ki so me morali poslušati.

Bila si tudi članica ekipe za svetovno prvenstvo, kajne? Kakšna je bila tvoja izkušnja?

Ja, to je bilo leta 2019 na Tajskem. Meni je bilo zelo zabavno. Všeč mi je bilo, ker smo se celo leto zelo intenzivno posvečali debati in sem se veliko naučila. Tudi to, da smo za dva ali tri tedne odšli na Tajsko, je bilo zabavno. Malo smo se poheckali med sabo in se družili. Tudi samo tekmovanje je bolj prestižno in organizirano v večjem obsegu kot druga debatna tekmovanja.

Kako to misliš, bolj prestižno?

To se kaže že pri ljudeh, ki pridejo tja. Na običajen turnir pridejo različni ljudje: nekateri zato, ker radi debatirajo, drugi zato, ker se radi družijo, tretji pa zato, da si malo turistično ogledajo okolico. Na svetovnem prvenstvu pa so vsi tam zato, ker radi debatirajo, ker jim je to pomembno in ker so v to vložili leta in leta dela.

Tudi sam turnir je organiziran na bistveno drugačen način. Recimo otvoritvena slovesnost: že vzdušje je prestižno, dvorana je lepša, ljudje se lepo oblečejo. Čuti se drugačen odnos do dogodka, ki je morda ‘večji’ kot na običajnih turnirjih.

Jaz sem bil kot debater na svetovnem prvenstvu leta 2015 v Singapurju in tudi zame je bila to zelo lepa izkušnja. Vsak dan smo bili na drugi šoli, kjer so nam pripravili sprejeme, peli so, zelo dobro smo jedli … Kaj bi svetovala mladim debaterjem in debaterkam, ki zdaj razmišljajo, da bi se prijavili na razpis za nacionalno ekipo? Kot veš, je rok čez nekaj dni.

Velikokrat govorim z dijaki, ki jih je strah prijave. Strah jih je, ker mislijo, da niso dovolj dobri, ali pa ker se jim zdi, da je to neka zelo velika in strašna stvar. Vsem, ki so vsaj kdaj pomislili na prijavo, bi svetovala, naj se prijavijo. Že sama izkušnja izbirnega postopka je nekaj, česar ne moreš dobiti drugje.

Jaz sem se na primer prijavila že leto pred tem, ko sem bila izbrana. Takrat nisem bila izbrana, sem pa prišla v ožji izbor. To je pomenilo, da sem se udeležila dveh pripravljalnih vikendov z nacionalno ekipo in njenimi mentorji. Ta izkušnja mi je dala več, kot sem dotlej dobila v klubu, in zaradi nje sem se še bolj zainteresirala za debato. Svetovala bi jim, naj se prijavijo, poskusijo in potem vidijo, kako jim je.

Po končani srednji šoli si začela študirati pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Ostala si zelo aktivna v debati: debatiraš na študentski ravni in že od samega začetka si mentorica debatnega kluba na Gimnaziji Litija. Kako poteka delo v vašem debatnem klubu?

Dobimo se enkrat na teden za tri ali štiri ure, odvisno od dogovora. Pred turnirjem se pripravljamo nanj: pogovarjamo se o debatni trditvi in debatnih primerih. Delamo veliko različnih stvari: pogovarjamo se o aktualnih temah in jih problematiziramo. Poskušamo čim več sodelovati s šolo pri različnih projektih, na primer takšnih, ki so povezani z aktivnim državljanstvom.

Namen je, da na različne načine razvijamo kritično razmišljanje. Vse to vsako leto prilagajamo željam dijakov. Ni nam tako pomembno, da se udeležimo vseh turnirjev, čeprav se jih kar redno udeležujemo. Pomembneje je, da se dijaki v klubu naučijo določenih stvari in da se pogovorimo o temah, o katerih se pri pouku ne pogovarjajo.

S katerimi izzivi se soočate v klubu?

Predvsem z nizko udeležbo. Gimnazija Litija je zelo majhna šola. Na leto vpisujemo dva oddelka, v vsakem pa je od 18 do 20 dijakov. Zbrati zadostno število dijakov za debatni klub je zato kar zahtevno.

Tudi motivacija tistih, ki prihajajo, je morda iz leta v leto nižja. V smislu: malo bi prišli, pa ne bi, pa ne bi nič delali, pa bi se malo pogovarjali in tračali. Število dijakov ter njihova storilnost in motiviranost so torej trenutno največje težave. Za zdaj imamo veliko podporo šole in s tem nimamo težav.

Že tretje leto si mentorica slovenske razvojne ekipe. Povej nam malo o ekipi.

Delo z razvojno ekipo je še bolj poglobljeno. Delamo tri do pet ur na teden, vsak teden, celo leto. Osredotočamo se na dve stvari. Najprej se vsak teden poglobljeno pogovarjamo o aktualnih novicah. Ne preverjamo samo, ali jim dijaki sledijo, ampak se pogovarjamo tudi o širšem kontekstu: zakaj se nekaj dogaja in na kakšen način.

Prvi del srečanja je namenjen temu, drugi del pa navadno namenimo individualnemu delu z vsakim dijakom in področjem, na katerih mora napredovati. Celo leto podrobno spremljam razvoj vsakega dijaka, kaj potrebuje in kako se mora izboljšati. Na tej podlagi poskušamo dijakom pomagati napredovati in izboljšati njihovo delo.

Se veseliš evropskega prvenstva februarja 2027 v italijanski Parmi? Evropskega prvenstva se vsako leto udeleži tudi razvojna ekipa.

Jaz se zelo veselim. Mislim, da bo zelo zabavno. Na obeh dosedanjih evropskih prvenstvih je bilo zelo zabavno. Veselim se, da bo prvenstvo v Italiji, in veselim se italijanske hrane. Na splošno je to vedno lepa priložnost. Lepo je videti dijake iz vseh razvojnih in nacionalnih ekip, ki pridejo tja in debatirajo.

Imaš najljubši turnir? Takšen, ki ti je res ostal v spominu?

Iz srednješolskih dni mi je najbolj ostalo v spominu svetovno prvenstvo, ki je res velik dogodek. Videli smo Tajsko, kar je bilo zame prvo potovanje zunaj Evrope, hkrati pa je šlo za daljšo izkušnjo. Celo leto smo se pripravljali na ta en dogodek, zato ti res ostane v spominu. Tudi celotna ekipa, s katero sem bila tam, in odnosi, ki smo jih zgradili med sabo, so mi ostali v spominu.

Bilo je na univerzi Assumption, kajne? Jaz sem bil tam na svetovnem študentskem debatnem prvenstvu. Veliko časa smo preživeli v trgovini 7-Eleven zraven hotela!

Ja, mi tudi! Ne vem, ali smo bili v istem hotelu, ampak tudi tam je bila trgovina 7-Eleven, v kateri smo preživeli veliko časa.

Kako se je srednješolska debata spremenila, odkar si ti debatirala? Opažaš spremembe?

Zdi se mi, da se je. V primerjavi s časom, ko sem jaz debatirala, se danes morda manj poudarjajo stil in retorični elementi, več poudarka pa je na vsebini. Poleg tega so trditve postale bolj specifične. To je trend, ki ga opažam, ko si ogledujem starejše trditve, tako za srednje šole kot za univerze. Postajajo vse bolj kreativne in vse bolj specifične. Danes debata v primerjavi z mojimi srednješolskimi dnevi zahteva bolj specifično in poglobljeno znanje.

Drugi vidik je, da se študentska debata do določene mere preliva v srednješolsko. To se kaže tudi v debatni ‘meti’, ki se spreminja: vse postaja bolj strateško. Več poudarka je na majhnih niansah v debati kot na celostni sliki. Manj je poudarka na retoričnih elementih govora, več pa na mehanizmih in tehničnih stvareh.

Si tudi zelo aktivna sodnica. Kakšna je najpogostejša povratna informacija, ki jo daješ debaterjem? Na kaj morajo biti še posebej pozorni, če jim sodi Jerneja?

Od dijakov sem slišala, da sem ena redkih sodnic, ki komentira stil. Čisto osnovne stvari: ali med govorom lepo in normalno stojijo, brez rok v žepih, ali pa se sprehajajo naokrog, gledajo gor in dol ter se obračajo s hrbtom proti sodniku.

Druga in verjetno najpogostejša povratna informacija pa se nanaša na strukturo govorov. Ta je namreč zelo pogosto … katastrofa.

Kako te je debata spremenila?

Na zelo veliko različnih načinov. O tem se pogosto pogovarjamo s kolegi, ki so v debati že pet ali deset let. Vsi bi bili brez debate zelo drugačni ljudje, in to ne nujno v dobrem smislu.

Debata mi je poleg samozavesti ter želje po učenju in razumevanju dala predvsem sposobnost, da se hitreje odzovem na stvari. Lahko se znajdem v marsikateri čudni situaciji ali pa mi kdo kaj reče, pa znam vedno odgovoriti samozavestno, koherentno in jasno.

Navsezadnje mi je dala tudi skupnost, ki je drugače ne bi imela. Večina ljudi, s katerimi se danes družim, je bila ali pa je še vedno v debati. To so prijateljstva, ki jih bom verjetno imela za vedno. Tudi z ljudmi, ki že pet let ne debatirajo več, se še vedno družim. To je zelo pomemben vidik tega, kdo sem danes kot oseba.