Obrazi debate: Zvonka Lavbič Saje

Zvonka Lavbič Saje je dolgoletna mentorica debatnega kluba na OŠ n.h. Maksa Pečarja Črnuče. Z nami je delila svojo debatno zgodbo. Na osnovnošolskem turnirju v Celju se je z njo pogovarjal Filip Pavšek.

Zvonka, kakšni so tvoji začetki v debati? Zakaj sploh debata?

Debata je veščina za vse čase. Že kot otrok nisem slepo sledila temu, kar bi mi je bilo rečeno, zato bi moji starši rekli da sem debater že od nekdaj. Prav z debato pa sem se srečala na učiteljskem seminarju v Slovenj Gradcu, v nekem real socialističnem hotelu s tapisonom, radiom Savica in vrhunsko juho iz lisičk. Sam seminar je bil odličen, brez metodoloških tabelic, papirologije… Tako sem po seminarju zbrala debaterje. Na začetku nas je bilo 45. So valovi, ko nas je bilo več, in ko nas je bilo manj, ampak na Črnučah se debatna zgodba dogaja pravzaprav že četrt stoletja.

Kako se debata prenaša v tradicionalno šolsko okolje?

Na debatnem klubu se dela specifične debatne vaje, se pripravlja na turnirje. Debato seveda delam tudi v razredu. Je pa v splošnem premalo prelivanja debate v razred. Naj povem primer, ko sem bila udeležena v projektu, kjer se učenci udeležujejo predstav, kulturnih dogodkov itd. Na koncu je sledila evalvacija, ki je bila iskreno parada kritizerstva, celo pljuvanja na trenutke, brez prave kritike, argumentov in analize. Zadnjič sem se pogovarjala s svojimi bivšimi debaterkami, zakaj je temu tako. Šolarji so danes zatrti v samem šolskem kontekstu. Ni nobenega prostora za diskusijo, kaj šele za debato ali argumente pri pouku pa tudi za individualnost in kreativnost posameznikov. Primer kaže kako pomembno je dati mladim orodje, da svoje misli in stališča oblikujejo in znajo povedati, ker imajo kaj povedati, le opolnomočiti jih je treba. Debata to omogoča.

Kako se debata danes razlikuje od debat pred 25 leti?

Učenci so danes še bolj borbeni in zagreti. Tudi sama debata je bolj populistična kot je bila nekoč, kar je seveda v duhu časa. Danes debaterji mislijo, da bodo uspešni, če so bolj glasni in ponavljajo eno krilatico v nedogled. Seveda pa to ne drži popolnoma. Še vedno debata goji kulturo dialoga, raziskuje poglede za in proti in je v svoji vlogi enaka kot nekdaj.

Kako pomembna je skupnost v debati?

Debata je predvsem skupnost. Organiziram javne debate in debatni tabor, kjer se družimo, skupaj debatiramo, se učimo drug od drugega. Mnogi bivši debaterji se še vedno dobijo z mano, družijo pa se tudi med seboj, še dolgo po koncu debatnih let. Debaterji so med seboj izredno povezani, to se mi zdi izredno dragoceno. Marsikateri moji učenci se odločijo za nadaljevanje izobraževanja na srednjih šolah, kjer imajo debatne klube, to priča o tem, kako pomemben gradnik identitete je debata.

Pogosto se pojavljajo očitki, da je debata samo za ‘’ta pridne’’.

Da je debata samo za odličnjake je mit. Včasih mi kdo pošlje koga, ki veliko klepeta v razredu, češ, ta bo pa pravi za debato, a taki običajno ne ostanejo. Debata je veščina poslušanja. Imam izkušnje dela z najrazličnejšimi profili učencev. Njihove posebnosti se kažejo na primer v tem kako delajo argumente. Starejši učenci delajo drugače kot mlajši, dekleta drugače od fantov, učenci s posebnimi potrebami, ki so tudi del našega debatnega kluba, imajo zelo originalne poglede in pristop k argumentaciji. Šteje to, da imajo zanos ter da so kreativni. V debati ne moraš biti uspešen, če samo ponavljaš za drugimi.

Imaš za konec še kakšno zabavno zgodbo?

Na navzkrižnem spraševanju so mojega debaterja vprašali:

‘’Kje imaš argumente?’’

‘’Pustil sem jih na mizi.‘’